in jedel domac sir in salamin, pa se tokrat ze javljam z majhne, a
lepo urejene sobe hostla v jogjakarti.
Kot ste verjetno opazli, sem prej veckrat uporabu besedo "domace".
Nakljucno? Ne! Po prihodu na letalisce v Jakarti sem se prvic v
zivlenju pocutu popolnoma izgubljenega! Letalisce 9miljonskega mesta,
2uri pred soncnim zahodom in ku se za osebo "tipa Ales" spodobi tudi
popolnoma nepripravljen. Normalno! Sej ni panike! Se bomo ze znajdli
in zmutili neki. Ma ni blo tko!
Bolj, kot samo potovanje in dogajanje, sta moja prva dva dni Indonezije zaznamovala neverjetna borba samega s sabo. Morm priznat, de je blo moje pocutje, predvsem pa samozavest, de bom zmogu, totalno na nuli. Prvic v zivlenju sem se znajdu pred dejstvom, da sem pac sam in de okoli mene ni nobenga s katerim bi se lahko pogovarju, delu obcutke, pokomentiru noro voznjo soferja...bil sem enostavno sam.
Prvi dan sem prezivel na avtobusu, saj sem se takoj po pristanku na letalisce odpravu na pot med Jakarto in Jogjakarto, kar je trajalo vec ku 17ur. Vecino drugega dne, pa sem zaradi prej omenjenih problemov in utrujenosti, prezivel v sobi hostla ali pa sem "taval" po ulicah Jogje. Veliko sem se pogovarjal z domacini, iskal turiste, ku bi meli podobne plane, a zal le teh nism najdu. Buzara! Prva dva dneva bosta tako zapisana kot dneva, ki jih bom probu po eni strani cimhitreje pozabit, po drugi strani pa bosta to dneva, ki mi bosta dala neko podlago za naslednje dni oziroma naslednja potovanja. Konec koncev ima vsak slabe in dobre dni in prvi dnevi so vedno najtezji, tako da tudi pri meni ne bo in ni bilo nic drugace!:)
In se komad, ku je direktn odgovor na probleme, ki se pojavijo... Problemi so, problemi bodo...Kurc jih gleda! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar